O drevnih modrih, ki so znali živeti v sozvočju z Daoom

O čem govori to poglavje?

Ta poglavje opisuje drevne modre mojstre, ki so živeli v popolnem sozvočju z Daoom. Njihova modrost je bila tako globoka in skrivnostna, da je ni bilo mogoče povsem izraziti. Avtor uporablja sedem metafor, da bi zajel njihovo naravo: bili so previdni kot tisti, ki čez reko stopajo pozimi, rahlo zadržani kot tisti, ki se bojijo sosedov, dostojni kot gostje, svobodni kot talilni se led, preprosti kot neobdelano les, odprti kot dolina in ponižni kot motna voda. Skrivnost njihove modrosti je v tem, da so znali ostati nepopolni in odprti za rast.

Kako se nanaša name?

V svojem življenju se pogosto znajdem v vlogi tistega, ki želiimeti vse pod nadzorom in biti popoln. Ta tekst me spominja, da je prava modrost ravno v nasprotnem – v ponižnosti, odprtosti in sprejemanju lastne nepopolnosti. Ko sem pretirano resen ali skušam obvladati vsak vidik svojega življenja, izgubim tisto lahkotnost in sproščenost, ki sta lastni resničnim mojstrom. Učim se, da mi ni treba biti popoln, da sem lahko še vedno moder.

Kaj naj storim danes?

Danes bom opazoval svoje notranje stanje in se vprašal: ali sem poskušal preveč obvladati ali kontrolirati kaj v svojem življenju? Vsaj enkrat bom pustil stvarem, da tečejo po svoje, in opazoval, kaj se zgodi, ko ne poskušam napolniti vsake praznine.